fishizem

Če takrat, kadar pizdim veste, da sem ok, potem danes ne bodite napačnih misli, kajti letim. Letim, poln energije, kljub izmučenemu telesu in absolutno preobremenjenim živcem, letim v duhu in se posmehujem vsemu naokrog.

Recimo nekako takole; minus, ki ga pokaže ekran bankomata je tako dolg, da bi na njem lahko postavili obvoznico okrog Slovenj Gradca, kmalu pa se bo še povečal za 40.000 EUR, kajti jemljem nepremičninski kredit. A vse to se bo začelo počasi obračat. Jutri. Jutri bo bolje. Jutri naselim Romunsko skupnost, ki mi bo nosila lep zaslužek in omogočala odplačilo pričakovanega kredita. A ta kredit mi bo omogočil nadaljnih 240 m2 stanovanj, ki bi jih, če bo le malo sreče na moji strani, oddal v najem že v roku kakšnih dveh let.

Bottom line: le še malo, le malo me loči od trenutka, ko se lahko spet predam brezdelju, tokrat upam trajno in če le mogoče nekje na toplem.

Letim. Jest.

V tiskanem jeziku, v izogib naključnemu slučaju, da bi se moje povabilo izgubilo v hrušču vsakdanjega blebetanja ali pa preslišalo zaradi glasnega egocentrizma, ki nam preprečuje, da bi slišali karkoli drugega kot sami sebe, vabim vse sledeče, naštete v vrstnem redu, da se gonijo u pičku mater ali se mi celo postavijo pred obličje, da jim bom lahko fizično prikazal, kako to zgleda.

Naj se kvalitetno jebe u tri pizde materine moja celotna rodbina po očetovi strani, predvsem njegova sestra, ki jo prenašam že vso življenje, in je nedotaknjenega obličja le zaradi moje neizmerne ljubezni do njene matere.

Naj se v lastnem gnoju zadušijo praktično vsi moji prijatelji, izjeme bodo same vedele, da ne sodijo med njih, ki so me v zadnjem mesecu pustili popolnoma na cedilu in pozabili na preteklost, predvsem pa na prihodnost in dejstvo, da te njihove napake ne bom pozabil.

Mesto, ki je bilo od nekdaj moje, katerega lastniki so bili žepred stoletji moji predniki, se je spremenilo v drozgo, polno odplak, dreka in gnilih mešancev. V stopinje, ki so ostale kot spomin na mojo družino, moji škornji enostavno ne pašejo.

Kako je že rekel Jimmi!? There must be some way out of here, said the jumper to the bee…

Izgubljen? Nič bolj kot ponavadi. Odsoten? Bolj v duhu kot telesno. Zaseden in utrujen do meja svojih zmožnosti, enostavno nisem imel želje po deljenju svojih misli s širnim elektronskim svetom. Pravzaprav se situacija tudi sedaj ni umirila, vendar me je tastatura novega računalnika premamila in tako sem moral položiti svoje prste nanjo.
Film se odvija in kljub temu, da zgodba kot, da ne bi imela smisla, se sam zavedam, da je odlomek še kako relevanten za izid celotnega scenarija.
Kaj naj rečem, kaos.
Če bo šlo vse po sreči, bom v roku dveh tednov, naselil dva ducata Romunov in za to skasiral lepo rento. Pod predpostavko, da se bo vse dobro izteklo, je to že dobra osnova za mojo lastno emigracijo.
Utapljam se v delu do te mere, da ne najdem časa niti za divjanje z jeklenim konjem, ali spogledovanje z lepimi dekleti, ki jih visoke temperature kratkega poletja nudijo v izobilju. Nimam časa niti toliko, da bi lahko pogrešal. Hrepenel. Občasno me prešine le, da sem nenadoma iz absolutne, mnogim skoraj žaljive svobode, prešel v vlogo odvisnika od časa. Tolaži me le to, da vem zakaj, in dejstvo, da me pot pelje nazaj. Le malo moram potrpeti.
Kdaj se spet javim? Ne vem, morda že jutri. Morda nikoli. Morda pa se srečamo nekje na pesku, vedno s soncem v hrbet.
 

Edini še živeči bivši predsednik RS, Milanček K., bo prvi človek v zgodovini obstoja krščanske cerkve in civiliziranih pogrebov, ki bo, ko bo za to čas, pokopan v žari ne da bi ga bilo potrebno prej upepeliti!

V izogib morebitni tožbi ali kazenskemu pregonu, ki je komunistom v navadi, trdim, da sem to slišal od nepoznane osebe in ni zrastlo na mojem zelniku. Se mi pa zdi logično in verjetno.

Morda so oblaki, ki se valijo čez mesto že nekaj dni, s sabo prinesli sivino in prazen občutek žalosti, ki je tik pred tem, da se spremeni v mrko depresijo. Morda pa niso krivi oblaki, temveč jaz sam s pomočjo naključij, nepopravljivih dogodkov in bežečega časa, ki mi odreka pravico drugačnih odločitev.

Morda pa nosijo meglice odrešitev, krinko za polzeče solze na prijateljevih licih,  ko oči spremljajo njegovo mater, ki se poslavlja pod lopatami prsti, ovita v kovino in kopico utrganih rož. Od dežja do solz in spet nazaj se v taktu jazza poigravajo spomini in umirajo čustva.

Ne pomaga niti bela gospa, ki draži nosnice in mrtvi ustno votlino, ne trdna roka majhne skupinice, ki tako nerazdružljivo stopa skozi življenje. Pomagajo oblaki, ki od dežja do solz in spet nazaj prikrivajo sočutje te skupinice mož, čutečih z njim.

Najpogostejša in hkrati najočitnejša rast plač v negospodarstvu po osamosvojitvi zagotovo pripada učiteljem. Gospodje so v zadnjih letih pridobili zavidljiv finančni status, ki spravlja v zadrego in bes vsakega državljana Slovenije, ki si pošteno ali pa nepošteno služi svoj kruh. Vsak izmed teh, namreč dela več in bolj za svoje preživetje.

Samo majhen opis situacije, da bo bolje razumljiva. Učitelj v srednji šoli, dela največ (poudarjam, največ, več ne sme, ker bi lahko bil preobremenjen) 5 ur (in da ne bo nesporazuma, govorim o šolskih urah, torej po 45 minut) na dan,  največ 20 oz. v izrednih primerih do 23 ur na teden. Ostalo se šteje kot priprave na domu.

Res je, vsako leto se spreminjajo učni programi in učitelji se jim morajo prilagajati. Ampak, saj se ne spreminjajo dejstva, ki jih poučujejo! Ali obrazloži nekaj na začetku ali na koncu leta menda ni toliko obremenjujoče, da bi moral gospod učitelj 20 ur na teden preživeti pred učnim gradivom doma in študirati vse tisto, kar so ga naučili že na faksu!?

Vsako leto se znižujejo kriteriji zaključnih izpitov in mature, torej niti večja poneumljenost dijakov ne poveča obsega dela in truda, ki ga bi moral učitelj vložiti v njih.

To pomeni, da je šolstvo edina dejavnost v državi, kjer ti plačo povečujejo ob hkratnem konstantnem padcu produktivnosti, zmanjšani normi in celo vedno manjšem obsegu “proizvodnje”, saj je dijakov vsako leto manj.

Glede na povprečno bruto plačo cc. 1950 EUR, kar je približno 1200 EUR neto na mesec, to pomeni, da zasluži učitelj dobrih 14 EUR na uro, oz. 3400 SIT na 45 minut.

Pa kaj se delate norca? Okrajni sodnik torej mesečno zasluži cc. 100 EUR več kot srednješolski učitelj, in še vedno ni nihče pomislil, da bi jih bilo pametneje vse odstavit in zamenjat!?

Ne dilat, če nočeš delat in bi rad vseeno dober standard, postaneš pač učitelj!

(Vir: Nekaj let sem sestavljal urnike srednjih šol v SG.)

Ob krvavi posteljici, ki se še drži njihovega telesa, črni in beli ležijo ter vekajo v pozdrav svojim materam ter nekaj tisoč kvadratnih metrov velikemu travniku, polnem zelene hrane in cvetočega sadnega drevja. Majhni volneni repki pomagajo loviti ravnotežje, ko negotove, drobne nožice še niso samozadostne.

Življenje je lepo, sončno ali deževno, in njihovi pogumni pogledi se drzno usmerjajo proti meni, medtem ko tekajo ob žičnati ograji in preskakujejo drug drugega, lovijo svoje bratrance in grizljajo čudno leseno piramido, ki stoji na vrhu hriba. Strahu ni in sreča je neizmerna.

Počasi samostojni, še vedno strmijo vame, ko to isto piramido opremljam z nepoznanimi svetlečimi predmeti. Gledajo svoje matere kako ponovno nosijo velike trebuhe in pričakujejo njihove bratce.

Pogum se izgubi v brezglavi grozi in počasi ugasne, hkrati z njihovim življenjem, ko visijo s piramide, ravno v tistem trenutku, ko novi otroci ob krvavi posteljici, ki se še drži njihovega telesa, črni in beli ležijo ter vekajo v pozdrav svojim materam ter nekaj tisoč kvadratnih metrov velikemu travniku….

Morda pa vekajo tudi svojim starejšim bratom…

ostajajo njegove resnice, zakopane pod gomilami spletk, varovane s telesom prirejenim izključno v ta namen. Vse ostalo je le zakulisje, predprostor hiše strahov katere izumitelj in lastnik je.

Za očmi kuje načrte in srepo zre v žrtve, postavljene pred orodjem njegovega telesa. Cilj opravičuje sredstva in prepovedi so žalitev, ki si je ne dopusti pogosto slišati. Kaj je cilj, ve le on. Kje je potešitev njegove krvoločnosti, ne ve nihče. Misli le s srcem in čuti le z mislimi. Čuti kar želi.

Za očmi ni skrivališče. Za očmi je utrdba.

Peter mi je pa sekiro ukradel!

Lani jeseni sva se razšla. Kot ponavadi je zveza trajala dve leti, in razen tega, da sem pač menil, da je postala prestara zame, nisva imela praktično nobenih težav. Človek se pač naveliča in slej kot prej odloči, da je čas za spremembo, za novo romanco.

Najin čas skupaj je bil magičen. Veliko sva potovala, preživljala ogromno časa skupaj in moram priznat, da sem bil res srečen z njo. Imel sem občutek, da tudi ona čuti isto. Nikoli me namreč ni pustila na cedilu in res sem se trudil, da bi ji bilo čim lepše z mano.

Vse. Vse je bilo super in ni bilo dneva, ko se je ne bi dotaknil, jo stisnil in se prižel k njej. Usojena drug drugemu. Ampak, kot sem rekel, pride čas, ko je nekdo prestar in, sedaj boste rekli, da sem navadno umazano prase, ko je čas za mlajšo, lepšo. Za nove dotike, sveža presenečenja in zvezo, ki te ponovno osrečuje kot bi pravkar odpiral darila za rojstni dan.

Izbira je velika in glede na mojo biseksualnost, je skoraj neskončna. Malo sem, malo tja, povsod lepota, ki širi zenice in potiska kri vedno hitreje po mojih žilah. Ob vsej ponudbi in še možnostih interneta,  moraš trdno stati na tleh, da se še brzdaš in ne zaletavo skočiš kar prvi simpatiji v naročje. Ampak zdaj sem že blizu. Izbira se je zožila v lijaku mojih zahtev in mislim, da je čas za novo ljubezen. Samo med dvema se še moram odločiti. Skoraj mi je že vseeno, “jahal” bom enega ali drugo.

Naslednji teden. Rabim namreč le še malo časa za premislek. Naslednji teden, bom vzel svoje srce in ga podaril, dal v zakup za leto ali dve. Naslednji teden, se združim z svojo novo ljubeznijo. Honda CBR 1000 RR ali pa Suzuki GSXR 1000. Tako bo pomlad zopet v znaku metuljčkov v mojem trebuhu.