fishizem

Če takrat, kadar pizdim veste, da sem ok, potem danes ne bodite napačnih misli, kajti letim. Letim, poln energije, kljub izmučenemu telesu in absolutno preobremenjenim živcem, letim v duhu in se posmehujem vsemu naokrog.

Recimo nekako takole; minus, ki ga pokaže ekran bankomata je tako dolg, da bi na njem lahko postavili obvoznico okrog Slovenj Gradca, kmalu pa se bo še povečal za 40.000 EUR, kajti jemljem nepremičninski kredit. A vse to se bo začelo počasi obračat. Jutri. Jutri bo bolje. Jutri naselim Romunsko skupnost, ki mi bo nosila lep zaslužek in omogočala odplačilo pričakovanega kredita. A ta kredit mi bo omogočil nadaljnih 240 m2 stanovanj, ki bi jih, če bo le malo sreče na moji strani, oddal v najem že v roku kakšnih dveh let.

Bottom line: le še malo, le malo me loči od trenutka, ko se lahko spet predam brezdelju, tokrat upam trajno in če le mogoče nekje na toplem.

Letim. Jest.

V tiskanem jeziku, v izogib naključnemu slučaju, da bi se moje povabilo izgubilo v hrušču vsakdanjega blebetanja ali pa preslišalo zaradi glasnega egocentrizma, ki nam preprečuje, da bi slišali karkoli drugega kot sami sebe, vabim vse sledeče, naštete v vrstnem redu, da se gonijo u pičku mater ali se mi celo postavijo pred obličje, da jim bom lahko fizično prikazal, kako to zgleda.

Naj se kvalitetno jebe u tri pizde materine moja celotna rodbina po očetovi strani, predvsem njegova sestra, ki jo prenašam že vso življenje, in je nedotaknjenega obličja le zaradi moje neizmerne ljubezni do njene matere.

Naj se v lastnem gnoju zadušijo praktično vsi moji prijatelji, izjeme bodo same vedele, da ne sodijo med njih, ki so me v zadnjem mesecu pustili popolnoma na cedilu in pozabili na preteklost, predvsem pa na prihodnost in dejstvo, da te njihove napake ne bom pozabil.

Mesto, ki je bilo od nekdaj moje, katerega lastniki so bili žepred stoletji moji predniki, se je spremenilo v drozgo, polno odplak, dreka in gnilih mešancev. V stopinje, ki so ostale kot spomin na mojo družino, moji škornji enostavno ne pašejo.

Kako je že rekel Jimmi!? There must be some way out of here, said the jumper to the bee…