Edini še živeči bivši predsednik RS, Milanček K., bo prvi človek v zgodovini obstoja krščanske cerkve in civiliziranih pogrebov, ki bo, ko bo za to čas, pokopan v žari ne da bi ga bilo potrebno prej upepeliti!
V izogib morebitni tožbi ali kazenskemu pregonu, ki je komunistom v navadi, trdim, da sem to slišal od nepoznane osebe in ni zrastlo na mojem zelniku. Se mi pa zdi logično in verjetno.
Morda so oblaki, ki se valijo čez mesto že nekaj dni, s sabo prinesli sivino in prazen občutek žalosti, ki je tik pred tem, da se spremeni v mrko depresijo. Morda pa niso krivi oblaki, temveč jaz sam s pomočjo naključij, nepopravljivih dogodkov in bežečega časa, ki mi odreka pravico drugačnih odločitev.
Morda pa nosijo meglice odrešitev, krinko za polzeče solze na prijateljevih licih, ko oči spremljajo njegovo mater, ki se poslavlja pod lopatami prsti, ovita v kovino in kopico utrganih rož. Od dežja do solz in spet nazaj se v taktu jazza poigravajo spomini in umirajo čustva.
Ne pomaga niti bela gospa, ki draži nosnice in mrtvi ustno votlino, ne trdna roka majhne skupinice, ki tako nerazdružljivo stopa skozi življenje. Pomagajo oblaki, ki od dežja do solz in spet nazaj prikrivajo sočutje te skupinice mož, čutečih z njim.
Najpogostejša in hkrati najočitnejša rast plač v negospodarstvu po osamosvojitvi zagotovo pripada učiteljem. Gospodje so v zadnjih letih pridobili zavidljiv finančni status, ki spravlja v zadrego in bes vsakega državljana Slovenije, ki si pošteno ali pa nepošteno služi svoj kruh. Vsak izmed teh, namreč dela več in bolj za svoje preživetje.
Samo majhen opis situacije, da bo bolje razumljiva. Učitelj v srednji šoli, dela največ (poudarjam, največ, več ne sme, ker bi lahko bil preobremenjen) 5 ur (in da ne bo nesporazuma, govorim o šolskih urah, torej po 45 minut) na dan, največ 20 oz. v izrednih primerih do 23 ur na teden. Ostalo se šteje kot priprave na domu.
Res je, vsako leto se spreminjajo učni programi in učitelji se jim morajo prilagajati. Ampak, saj se ne spreminjajo dejstva, ki jih poučujejo! Ali obrazloži nekaj na začetku ali na koncu leta menda ni toliko obremenjujoče, da bi moral gospod učitelj 20 ur na teden preživeti pred učnim gradivom doma in študirati vse tisto, kar so ga naučili že na faksu!?
Vsako leto se znižujejo kriteriji zaključnih izpitov in mature, torej niti večja poneumljenost dijakov ne poveča obsega dela in truda, ki ga bi moral učitelj vložiti v njih.
To pomeni, da je šolstvo edina dejavnost v državi, kjer ti plačo povečujejo ob hkratnem konstantnem padcu produktivnosti, zmanjšani normi in celo vedno manjšem obsegu “proizvodnje”, saj je dijakov vsako leto manj.
Glede na povprečno bruto plačo cc. 1950 EUR, kar je približno 1200 EUR neto na mesec, to pomeni, da zasluži učitelj dobrih 14 EUR na uro, oz. 3400 SIT na 45 minut.
Pa kaj se delate norca? Okrajni sodnik torej mesečno zasluži cc. 100 EUR več kot srednješolski učitelj, in še vedno ni nihče pomislil, da bi jih bilo pametneje vse odstavit in zamenjat!?
Ne dilat, če nočeš delat in bi rad vseeno dober standard, postaneš pač učitelj!
(Vir: Nekaj let sem sestavljal urnike srednjih šol v SG.)
Ob krvavi posteljici, ki se še drži njihovega telesa, črni in beli ležijo ter vekajo v pozdrav svojim materam ter nekaj tisoč kvadratnih metrov velikemu travniku, polnem zelene hrane in cvetočega sadnega drevja. Majhni volneni repki pomagajo loviti ravnotežje, ko negotove, drobne nožice še niso samozadostne.
Življenje je lepo, sončno ali deževno, in njihovi pogumni pogledi se drzno usmerjajo proti meni, medtem ko tekajo ob žičnati ograji in preskakujejo drug drugega, lovijo svoje bratrance in grizljajo čudno leseno piramido, ki stoji na vrhu hriba. Strahu ni in sreča je neizmerna.
Počasi samostojni, še vedno strmijo vame, ko to isto piramido opremljam z nepoznanimi svetlečimi predmeti. Gledajo svoje matere kako ponovno nosijo velike trebuhe in pričakujejo njihove bratce.
Pogum se izgubi v brezglavi grozi in počasi ugasne, hkrati z njihovim življenjem, ko visijo s piramide, ravno v tistem trenutku, ko novi otroci ob krvavi posteljici, ki se še drži njihovega telesa, črni in beli ležijo ter vekajo v pozdrav svojim materam ter nekaj tisoč kvadratnih metrov velikemu travniku….
Morda pa vekajo tudi svojim starejšim bratom…
ostajajo njegove resnice, zakopane pod gomilami spletk, varovane s telesom prirejenim izključno v ta namen. Vse ostalo je le zakulisje, predprostor hiše strahov katere izumitelj in lastnik je.
Za očmi kuje načrte in srepo zre v žrtve, postavljene pred orodjem njegovega telesa. Cilj opravičuje sredstva in prepovedi so žalitev, ki si je ne dopusti pogosto slišati. Kaj je cilj, ve le on. Kje je potešitev njegove krvoločnosti, ne ve nihče. Misli le s srcem in čuti le z mislimi. Čuti kar želi.
Za očmi ni skrivališče. Za očmi je utrdba.
Peter mi je pa sekiro ukradel!
