fishizem

Lani jeseni sva se razšla. Kot ponavadi je zveza trajala dve leti, in razen tega, da sem pač menil, da je postala prestara zame, nisva imela praktično nobenih težav. Človek se pač naveliča in slej kot prej odloči, da je čas za spremembo, za novo romanco.

Najin čas skupaj je bil magičen. Veliko sva potovala, preživljala ogromno časa skupaj in moram priznat, da sem bil res srečen z njo. Imel sem občutek, da tudi ona čuti isto. Nikoli me namreč ni pustila na cedilu in res sem se trudil, da bi ji bilo čim lepše z mano.

Vse. Vse je bilo super in ni bilo dneva, ko se je ne bi dotaknil, jo stisnil in se prižel k njej. Usojena drug drugemu. Ampak, kot sem rekel, pride čas, ko je nekdo prestar in, sedaj boste rekli, da sem navadno umazano prase, ko je čas za mlajšo, lepšo. Za nove dotike, sveža presenečenja in zvezo, ki te ponovno osrečuje kot bi pravkar odpiral darila za rojstni dan.

Izbira je velika in glede na mojo biseksualnost, je skoraj neskončna. Malo sem, malo tja, povsod lepota, ki širi zenice in potiska kri vedno hitreje po mojih žilah. Ob vsej ponudbi in še možnostih interneta,  moraš trdno stati na tleh, da se še brzdaš in ne zaletavo skočiš kar prvi simpatiji v naročje. Ampak zdaj sem že blizu. Izbira se je zožila v lijaku mojih zahtev in mislim, da je čas za novo ljubezen. Samo med dvema se še moram odločiti. Skoraj mi je že vseeno, “jahal” bom enega ali drugo.

Naslednji teden. Rabim namreč le še malo časa za premislek. Naslednji teden, bom vzel svoje srce in ga podaril, dal v zakup za leto ali dve. Naslednji teden, se združim z svojo novo ljubeznijo. Honda CBR 1000 RR ali pa Suzuki GSXR 1000. Tako bo pomlad zopet v znaku metuljčkov v mojem trebuhu.

Nisem pričakoval, da bom še kdaj slišal njen glas in tako je bilo vprašanje, ki mi ga je postavila po telefonu še toliko večje presenečenje. Kljub temu, da je bilo od najinega zadnjega srečanja že nekaj let, se mi je zdelo razumljivo, da je bilo to kar sem ji storil zadosten razlog, da se bova pozdravila le še med slučajnim mimohodom, če sploh. Ampak to naj bo druga zgodba.

“Haj, D. pri telefonu. Na koroškem sem in nimam kam, bi lahko prišla k tebi?”. Medtem ko sem divjal po cesti mestu naproti, sem si predvajal te besede v glavi in se spraševal, če so bolj čudne te ali moje s katerimi ji pravim, da lahko in, da jo bom pobral čez 15 minut. Pravzaprav sem se o smislu svojega ravnanja še vedno spraševal tudi potem, ko se me je že oklepala z rokami, medtem ko sem privijal plin in poslušal kako kriči v čeladi, napol v grozi in napol v užitku. Morda bolj suha, a divjosti ni izgubila odkar sem jo nazadnje videl.

Dolgo sva sedela v temi na terasi pod hišo, kadila in se pogovarjala, preden sva šla notri. Toliko je bilo potrebno povedat in toliko tistega, kar se je zgodilo obema v teh letih, da se je zdelo kot, da morava odložiti ta tovor preden lahko vstopiva v zaprt prostor. A smejala sva se lahko še vedno in kljub očitkom, ki mi jih je sicer upravičeno navrgla vsake pet minut in stavku, ki ga je konstantno ponavljala, “Kako si mi lahko to storil!?”, se me je dotaknila in njen nasmeh je bil prav tako širok in bel kot pred desetletjem.

Že pod odejo, sem ležal in gledal, kako se slači pred mano, še vedno lepa in vitka kot nekoč. Le stopinje časa so naredile žensko iz nje, manj nedolžno in bolj samozavestno kot dekle, ki sem ga držal za roko, ne da bi se mogel skoncentrirati na film, ki so ga predvajali na platnu. Bilo je kot bi mi nekdo pokazal, kako mi je skrivaj ušel en delček življenja in so ga nadomestili spomini ter podobe lepih trenutkov preteklosti.

“Ne bom spala s tabo!”, mi je rekla, stala na mestu in gola strmela vame, ki sem dvigal odejo in se naglas smejal, “No, spala bom ampak ne bova seksala!”. Še vedno nasmejan sem rekel le:”Seveda ne, sploh nisem pomislil na kaj takega.” in se umaknil čisto malo, toliko, da je lahko zlezla k meni. Vonj, ki mi je bil domač, mi je še enkrat raztegnil ustnice in zdelo se mi je čisto naravno, da sem jo poljubil, ko se je stisnila k meni.

Spala sva in jutro je prineslo nov dan. Še preden sem odprl oči, mi je bilo jasno, da bova morala pogovor včerajšnjega večer ponoviti, sicer bo to zadnjič, da se vidiva. Na vprašanje, ki se mi je postavljalo v glavi, mi je odgovorila z svetlečimi očmi skoraj črne barve, na terasi kjer sem sedel in gledal sonce, ko se je ona šele pravkar zbudila. Zgodba torej piše nova poglavja. Kar je bilo še včeraj zaključek je danes samo del zapleta.

Ko sem še obračal vojno na balkanu v svoji glavi, leta nazaj, sem v neki točki začel sestavljati lestvico pokvarjenosti, ki jo lahko doseže neka sila, narod ali posamezniki. Kljub temu, da sem večino sovražnega orožja videl v rokah Srbov, sem zlahka med prvake tega tekmovanja v moji glavi uvrstil Hrvate in njihovo pretirano poudarjanje nacionalne zavesti v kombinaciji z verskim fanatizmom in privrženostjo katoliški cerkvi. Zagotovo dokaz, da so prav verniki največji podleži na tem planetu.

Le zakaj se vsi okoliški narodi enačijo v eni stvari, namreč antipatiji do Hrvatov!? Moja želja, da bi uporabljal izraz “ustaši” sicer tu ne bo prišla do izraza, vendar pa se v tej stvari s temi narodi enačim tudi jaz. Morda zato, ker državi, ki v situaciji okupacije njenega ozemlja kmalu pride do ideje, da bi se združila z okupatorjem in skupno tolkla po sosedih, res ne moreš pripisati niti ene dobre lastnosti.

Ampak, da ne bom na dolgo in široko, sploh glede na to, da se bo zagotovo našel kdo s komentarjem daljšim od mojega posta, bom preklopil kar na bistvo. Že od osamosvojitve dalje, so Hrvati najbolj zagnojen trn v peti naše politike in zemeljske suverenosti. Njihova politika je jasna, “mi vam jebemo mater, vi pa boste to lepo in mirno prenašali”, in te politike se držijo kot pijanec plota. Meddržavni dogovori so enodnevnice, ki veljajo ravno toliko, kot njim ustreza, pristopna pogajanja za vstop v Unijo pa so uspešna le zato, ker jim Evropa vključno z nami gleda skozi prste. Ne dunajski konjarji, hrvaški hlapci smo!

“Oprostite gospod predsednik, vendar mi smo vas volili! Kje so naši interesi in kdo jih bo začel zagovarjati?!” Evo moje interese! Hrvate v morje in ograjo namesto Šengena! Pa naj imajo svoje morje in se hranijo z ribami, medtem ko jim narod crka od lakote in je edina organizacija, ki vzpostavlja red v državi mafija. Kakšna EU, še v kmetijsko zadrugo jih ne spustimo več.

Saj so rekli, da jim je ERC pomembnejši od vstopa v Unijo, pa jim izpolnimo željo. Meje se zaprejo in poleti je uradno določena čakalna doba za turiste, ki želijo na hrvaško morje, dva dni, medtem pa naj zapravljajo v slovenskih okrepčevalnicah. Transportne poti za hrvaška podjetja se ukinejo in garantiram, da bodo tudi Madžari kmalu sledili vzgledu. Italijani pa nam bodo najverjetneje v zahvalo in naklonjenost vrnili Trst, medtem ko se jim bodo polnile turistične blagajne z denarjem, ki ga sedaj tako razsipno dajemo Hrvatom.

Predlagam še zakonsko prepoved majic z šahovnico ter takojšen izgon za vsakega, ki si jo drzne nositi na naši zemlji. Pa jim dajmo vrnit vzgled, ki so ga oni meni dali lansko leto, ko je natakar pri sosednji mizi, v majhnem morskem mestu na hrvaški obali, nekim domačinom glasno razlagal, kako je razumljivo, da od Slovencev ne pričakuje napitnine, saj smo vendar “najgorija nacija na svjetu”!

Ali pa jim postavimo pogoj. Ko bosta vstopili Srbija in Bosna, se pa morda za vas tudi pojavi kakšna opcija. Do takrat pa jejte svoj ponos. Naj vam tekne!