fishizem

Pred leti, tam nekje po osamosvojitvi, je vsaj v eni stvari še vedno vladalo bratstvo i edinstvo, namreč v voznem parku. Kamorkoli si se obrnil same Zastave. Yugo ni bil le okrajšava za posameznike v belih nogavicah in prekratki trenerki kombinirani z usnjeno jakno, temveč tudi najpogostejše prevozno sredstvo na slovenskih cestah. Kvaliteta primerna kulturi naroda in isto je veljalo za uporabnost.

Takrat smo avtomobile kupovali še na gotovino. Prvi poizkusi Leasinga so bili še v povojih in v štartu tudi dokajšnja nategancija. Z leti pa je to postalo trend. Avto na Leasing, dostopnost garantirana. Nenadoma je avto park postal drugačen. Znamke o katerih smo do tedaj samo sanjali, možnost prehitevanja brez, da bi vozilo pred teboj moralo ustaviti. Evo, Evropa u trenu oka!

Hkrati z avto parkom, pa se je spremenila še ena stvar. Naenkrat se je zabrisala meja med premožnimi in delavskim razredom. Parkirišča pred fabrikami so kar naenkrat polnili Passati, in ti niso bili last direktorja. Delavci s plačo, ki se pravzaprav sploh ni spremenila in je še vedno komaj zadostovala za kritje najemnine stanovanja in tekoče ter fiksne stroške preživetja, so nekako našli možnost, da del dohodka preusmerijo v imidž. Princip življenja po načelu “jesam siromašan ali vozim se ko Tito”! Če drži rek, da se takrat, ko si najbolj šibek delaj močnega, potem je Slovencem to uspelo.

Danes narod joče, da živi preslabo. Delavci na ulicah korakajo za dvig plač, ki naj bi jim omogočale dostojno življenje. Jeza se kopiči zaradi finančnih kolapsov v obliki Oriona in na vprašanje, ali bi se raje vrnili v Socializem, presenetljiva masa odgovarja pritrdilno.

Zanimivo pa se zdi, da se velika večina teh korakajočih tja pripelje z novimi avtomobili. Zvečer se gledajo na big screen ekranih v svoji dnevni sobi in še vedno tiho izrekajo sindikalna gesla. Žrtve Oriona trdijo, da jim pri zdravi pameti niti na misel ni prišlo, da bi lahko posledice bile katastrofalne, nihče pa se ne vpraša, ali je bil večmilijonski kredit res takšnega življenskega pomena, da so bili pripravljeni prepisati vso svoje premoženje kljub temu, da jim je banka rekla, da tega enostavno niso sposobni realizirati.

Vsi moramo skrbeti sami zase. Vozim avto primeren svojemu dohodku in tudi sicer trošim v tem stilu. Kakor iznajdljiv tako bogat. Verjamem, da nekaterim ni lahko, a hkrati mislim, da je nekaterim dosti boljše kot pa trdijo. In včasih se enostavno ne morem upreti, da ne bi rekel: “Slab standar a? Ni slab avto za tako slab standard!”

Ko si prvič postavljen v neprijetno situacijo, v kateri stranke pritiskajo, trg ti raste, ti pa sredi kadrovske krize, ugotoviš, da so se časi spremenili in se bo treba prilagodit. Leta tradicije in zaprtih krogov, cehovske politike in vrednotenja obrti so mimo. Spremembe časa in kulture zahtevajo svoj dolg in neprilagojeni izumirajo.

Verjetno je podobna situacija v vseh obrteh. Delavci bi radi vedno več denarja za čim manj dela, delodajalci pa bi radi zmanjševali stroške in se ponovno malo sprostili s pomočjo zanesljivega kadra. Posledice napak so lahko resne. Ne le izguba posla, v nekaterih obrteh te nespreten delavec lahko stane tudi prostosti. Najti dober kader je dandanes skoraj nemogoče in to pušča svoj pečat v hudih, nevarnih rezultatih.

Kako torej uvesti mladega, nadebudnega dilerja, ki se mu zdi, da na uličnih vogalih teče denar v potokih in je delo zadnja stvar, ki bi jo moral storiti, da bi lahko zajel eno vedro zase!? Kako mu obrazložiti, da je to posel in ne stilska preobrazba, ki mu bo prinesla slavo med vrstniki?! Kako mu dopovedati, da je decentnost moto te igre in senca delovni prostor!? Da je pravilo že od nekdaj, “never get high on your own supply”! Predvsem pa “never get high on MY supply”!

Nasveti ki mu jih deliš so v tvoje in njegovo dobro. Posel je posel in princip je povsod enak. Zaželjeno je poznavanje tržišča, vsaj osnove ekonomije in seveda znanje računovodstva. Preostale lastnosti pa se malo razlikujejo od zaželjenih v drugačnih obrteh. Naprimer pomanjkanje ali pa celo popolna odsotnost vesti. V nasprotnem primeru bi ti delavec lahko začel samovoljno ožiti krog strank, to pa bi bila kot prvo izguba na dobičku, kot drugo pa daljnoročno slaba politika poslovanja, saj je treba morebitni bodoči klienteli čimprej in čimbolj vzbuditi željo po prodajnem asortimanu. Glede na to, da klasično oglaševanje ni mogoče, je najboljša reklama kvaliteta samega proizvoda in seveda priporočila zadovoljnih strank. Na to temo več pri Kandeli.

Eden zadnih napotkov, beri opozoril, preden vržeš ptička prvič iz gnezda, je objasnitev disciplinskih ukrepov za primer nespoštovanja delovnih obveznosti. Kot posebnost stroke, je namreč sindikat, ki sicer varuje zaposlene, a predvsem varuje mene. Kazni so visoke, izvršitev pa v stilu Hamurabijevega zakonika.

Vem, situacija je žalostna. Morda se ne strinjamo le v razlogu. Moj je namreč ta, da mladi danes ne spoštujejo tradicije, ki je to in podobne obrti ohranjala skozi stoletja. Ta, da je primerne naslednike iluzorno pričakovati. Vaš je verjetno drugačen, ampak tudi idealisti morajo obstajati.

Človek si ne more kaj, da si ob trenutni evforiji pokopavanja, ne bi zastavil vprašanja, kaj se zgodi s komunisti, ko umrejo!? Namreč, če bi bilo tu govora o normalnih smrtnikih, bogaboječih in konec koncev nepomembnih za družbo, bi bil odgovor na dlani, le za vrsto verovanja bi se morali odločiti. Po drugi strani, bi bilo v primeru, da bi tu razmišljali o presežkih kova Elvisa jasno, da sploh nikdar ne umrejo, temveč se občasno pojavljajo v Las Vegasu, sicer pa živijo nekje na Madagascarju in glumijo glive.

Tako pa je tu prisoten problem, ki onemogoča takšno posplošitev. Komunistov se ne da uvrstiti na te lestvice in vprašanje njihovega poslednjega počitka alias večnosti je še kako aktualno.

Prva težava s katero se spoprimemo je dejstvo, da komunisti ne verjamejo v boga. Kako neki bi, če pa bi bilo to v vseh pogledih v nasprotju z njihovimi nazori o odstranjevanju motečih faktorjev v obliki podjetnih ljudi ali pa egocentričnih posameznikov, ki si drznejo sanjati o uspehu. Cerkev bi za sodelovanje s komunisti morala posvetiti kakšno delovno taborišče, takšnih kompromisov pa celo v Vatikanu niso pripravljeni sklepati. Z besedami komunističnih pesnikov bi to opisal: “Bog. Boga nema. Bog je kad ti kažem: Boga ti tvog balavog!”
No, če ni boga, ni večnega življenja. To bi pomenilo, da se truplo komunista le razkraja v zemlji in je njegova usoda Post mortem zaključena v vlogi gnojila. Pravzaprav bi bilo to dokaj skladno z agrarno fiksacijo večine komunističnih idealistov. V dobro same teze pa vzemimo, da bog je in se pot komunistov po smrti ne konča na lokalnem pokopališču. Ampak kam potem z njimi?

Na voljo so nebesa, čeprav bi si težko zamislili, da bo nekdo, ki je bil vso svoje življenje rdeč, zdaj nenadoma prestopil k beli barvi. Nič ne pomaga, če iz partije preskočiš med krščanske demokrate, rdeča barva je pustila madež, ki ga ne moreš skriti. Sicer navajeni pokoravanja oblasti enega, še iz časov druža Tita Bandita, bi komunisti slej kot prej začeli pisati manifeste in posiljevati boga z Marxističnimi teorijami. O sami spornosti zatiranja naroda in zločinov nad človečnostjo s sprejemom v sveto deželo raje ne bom zgubljal besed. Ne, nebesa odpadejo.

Po barvi in zaslužnosti, da ne rečem po pravici, torej pekel. Ne ne, hudič ne mara ritoliznikov, ki bi mu slej kot prej hoteli prevzeti vajeti. Poleg tega bi bilo slabo za ugled, če nenadoma ne bi bil več najbolj pokvarjen v podzemlju. Torej tudi pekel odpade, in sedaj je jasna dilema, zaradi katere smo se sploh spustili v to razmišljanje.

Kam torej gredo komunisti, ko umrejo? Morda v kakšno taborišče, ki so ga želeli postaviti za koga drugega. Naprimer tisto koncentracijsko taborišče, katerega ustanovitve podpisnik je bil po izjavah Mladine in še nekaterih časnikov tudi Janez Drnovšek, in v katerega so nameravali strpati kosovske Albance leta 1989. Ali pa se morda kot duše naselijo kje v Kočevskem rogu, kjer jim smrt že včasih ni bila tuja!?

Očitno nikoli ne bomo vedeli. Kakor tudi nikdar ne bo jasno, ali pomaga kupovanje odpustkov v zadnjih letih svojega življenja, da bi popravili večje ali manjše zločine iz preteklosti. Ampak očitno deluje. Ljudje jočejo in jim pojejo slavo. Slava že, le kakšna!? Vsaka reklama je dobra reklama!

Sonce že dolgo ni posijalo na njivo, ki je nekoč rojevala junake in ljudi, po katerih so se pisale zgodbe ter opevale legende. Opustošena miruje, nadomeščena s tovarnami slabičev in mehkužcev, ki svojo nesposobnost in povprečnost opravičujejo z moralo in človeškimi vrednotami. Vrednotami, zapisanimi v zagovor bede, glavne karakteristike moderne civilizacije. Tisto, kar so nekoč bili možje, so danes otroci. In tisto, kar so nekoč bile njihove muze, so danes matere. Tisto, kar pa je nekoč bila ponosna rasa, je danes čreda brez pastirja, nezmožna in nevredna razploda, čakajoča na zakol ob prihodu nove vrste plenilcev.

Pogosto sem obtožen zaostalosti v svojem trdem in nemalokrat okrutnem stavu, s katerim vodim svoje življenje samovoljno in neprilagojeno zahtevam spreminjajoče se družbe. “Trda roka špartanske vzgoje je odslužila svoj namen!”, pravijo, in me očitajoče gledajo iz varne razdalje s svojimi majhnimi očmi, bolj podobni podlasicam kot zverem, ki smo nekoč bili. “Diktatorstvo je to, ne vodstvo!”, šepetajo, preveč anemični, da bi bolje premislili, nato pa se pasejo naprej na nehranljivem pašniku, ki jim ga je ponudila roka volkov v ovčjem krznu.

A resnica, potrjena v milijonih let evolucije, je drugačna. Nasvet, ki ga ponuja, je previdnost. Na lestvici je lahko le eden prvi. Le zver se hrani z drugimi in le predator je lovec in ne plen. Pomehkuženo prodajanje morale po domovih skozi televizijske sprejemnike uspešno razpečuje svoj artikel, a obročno odplačevanje se nikoli ne zaključi. Dolg se veča in ne manjša, obresti pa nažirajo dušo tistega, kar je nekoč ponosno hodilo po dveh nogah.

Morda je kri tisto, kar bo moralo napojiti njivo, da bo spet rojevala može. Morda bo sonce posijalo na zemeljske grude in ponovno podarilo svetu raso, ko bodo oblaki polni rdeče tekočine izpljunili svoj tovor. Morda se takrat spet zasliši pesem, ki jo z zanosom poje muza svojemu junaku, matere pa se umaknejo v svoje šotore in poskrijejo otroke, ki v svetu odraslih nimajo besede. Morda se takrat zbudim spet v svetu bolečine in radosti, rešen pekla slabičev in umazanih preprodajalcev morale.

Podarjeno “možicu”, v imenu sprave.

Že moja narodnost po krvnih vezeh, me je od nekdaj gnala k razmišljanju o vsem znanem sporu in mržnji med Židi in Nemci, da ne omenjam neke splošne izobrazbe, ki ne more obstajat, če ni v njej vključena tudi zgodovina prejšnjega stoletja, predvsem zaznamovanega s svetovno vojno in holokavstom.

V otroških letih in mladosti, sem obupano iskal pripadnost, ki pa je v zmedi lastne definicije, ter pod vplivom vročekrvnosti in prirojene agresivnosti skoraj vedno zašla v nek ekstremizem. S časom sem te težave rešil, kar pa je ostalo je bilo zavedanje, da bom vedno razpet nekje med dvema poloma, mešanec, narodni pankrt. A morda to niti ni tako zelo slabo, z vrha hriba se v doline naokrog najboljše vidi.

Zadnja leta, pa se je začel zanimiv premik. Združevanje večnih rivalov, v tihi mržnji in strahu pred novim predatorjem. S svetlobno hitrostjo se je namreč začelo novo gibanje. Islamizacija Evrope in ostalega sveta.

Ljudje moderne dobe so že tako ali tako dosti bolj labilni kot nekoč. Razne verske sekte in absurdna gibanja so krasen inštrument molzenja denarja zdolgočasenim bogatašem, ki obupano iščejo nek višji cilj in navodila za preživljanje preostanka svojega življenja. Prestopi k drugim veram so postali trend, iskanje vseh mogočih obtožb svoje lastne vere zaradi tisočletij krivic in inkvizicijskih zločinov pa najlažji izgovor za obrazložitev svojih nagibov k izstopitvi iz svoje vere. Krščanstvo je naenkrat sinonim za slabo, Islam pa vse pogostejše pribežališče za izgubljene in zapuščene ovčke.

Ateist, kar je logična in razumljiva posledica odraščanja v času socializma in v družini iz katere izhajam, gledam na vero kot na nekaj samoumnevnega in pogojenega s tradicijo, časom in prostorom na katerem se je razvijala in jačala. Kot nekaj, kar pač sprejemam brez, da bi se moral pridruževati. Krščanstvo, kot vera s sedežem tako blizu nam in zgodovino, ki je skozi tisočletja gradila svojo oblast na tej zemlji, mi je nekaj naravnega in poznanega. Vsi običaji in navade usklajeni z njim posledično dajejo pečat legitimnosti ter lastništva nad Evropo. Zdaj pa se je našel ropar, ki počasi gloda ta pečat in grozi z novo ureditvijo ter skrajnostjo, že po sami vročekrvnosti in bojeviti težnji neskladno z hladnokrvnostjo germanskih in slovanskih ljudstev. Islam in milijoni privržencev, za katere je fanatizem dokaz pripadnosti.

Spomnim se demonstracij leta 2005, ko so zaradi objave slike Mohameda, množično demonstrirali in zahtevali opravičilo muslimanom, ob tem pa kot je že v navadi grozili s sveto vojno in terorističnimi napadi. Spomnim se tudi marsikaterega drugega iskanja igle v kupu sena, zaradi katerega so se fanatiki množično drli in zažigali vse mogoče zastave. Ob tem so seveda pridno žalili ostale vere in še naprej ohranjali svojo kulturo, ki v dobi informatike še vedno vsebuje kamenjanje ženske pod sumom prešuštva.

Ob teh slikah in pogledu na tv ekran, si ne morem pomagati, da se mi ne bi začelo porajati vprašanje. Kje je meja? Kje je meja potrpežljivosti, ki bo sprožila zadosten val ogorčenja, da se bodo vsi ostali začeli družno upirat?! Bi bilo mogoče, da bi z ramo ob rami Izraelci in Nemci nekoč odprli križarske vojne 21 stoletja?

Vsaka stvar ima svoje meje. Vsako vodo, ki postaja premogočna se v določenem trenutku zajezi, sicer bo požrla in uničila vse pred sabo. Vsaka skrajnost prej ali slej privede do nuje, ki rezultira v kontra skrajnosti. In morda, morda je Islam zmožen povzročiti tisto, kar ni zmogla vsa svetovna skupnost skozi stoletja pregovarjanj in vojn. Združiti Žide in Nemce, Zion in Naciste, v enotno linijo za ohranitev starega sveta.

Glede na to, da sem se pred leti učil madžarščine v javni hiši medtem ko sem tam pazil punce za svojega ruskega direktorja, in glede na to, da sem na svojih izletih po bližnji ter daljni okolici naše male državice zapravil kar nekaj denarja za popestritev in zabavo v ženski družbi, je verjetno edina racionalna rešitev ta, da začnem še sam vodit ta posel in vsaj deloma pokrijem stroške svoje razsipnosti. Prijateljevanje z zaposlenimi pa je tako ali tako samoumnevno in se šteje kot dodatek k dobičku.

Že nekaj časa obračam to idejo v svojem pokvarjenem umu in iz dneva v dan se mi zdi bolj dobra. Zakaj bi hodila svinja k koritu, če pa si lahko korito postavi direkt pred rilec in uživa. Dober nočni klub, dobre ženske in vrsta urejenih sobic, kamor se lahko gosti diskretno umaknejo, če jih punce popolnoma legalno povabijo k počitku, ker so jim pač fantje plačali nesramno drago flaško penine.

Vem, nočnih klubov je kar nekaj posajenih po deželi, vendar če poznate situacijo dovolj dobro, hitro ugotovite, da jih pravzaprav ni ravno veliko. Dodatna težava nastane v omejenem številu “plesalk”, ki jih lastniki klubov ne menjajo dovolj pogosto. Razumem, da je punce težko najt in še težje uvozit, vendar se da. Birokracija je prasica, ki se jo da zaklat in požret, le dovolj je treba brskat po njeni anatomiji. In trmast kot sem, poznam to anatomijo kot lasten žep.

Punce je treba menjat. Tudi avta se po določen času in prevoženih kilometrih naveličaš, kaj šele ženske. Za božjo voljo, zakaj pa mislite, da hodijo moški k plačanim ljubimkam. Ja iz naveličanja seveda. V izogib temu, da bi se morali ločit in drago plačat ločitev( ki je sicer tako draga ravno zato, ker se splača), da bi lahko malo popestrili spolnost v svojem že tako obremenjenem življenju. Kakorkoli, plesalke je treba menjat. Staro meso ven, morda tu in tam kakšno obdržiš, če se izkaže za posebej dobičkonosno, in mlado meso not. Še malo eksotike, pa smo na konju.

Meni osebno eksotika ne diši posebej. Razen če štejemo v to kategorijo že Brazilke, te pa je mogoče dobiti zastonj v njihovi matični državi, saj obožujejo belo meso. Če si še kolikor toliko visok in sproščen na dopustu, je zabava garantirana. Pa še bolane niso kaj posebej pogosto.

Ko smo ravno pri bolezni. Dober glas si ustvariš s dobrimi zdravstvenimi kontrolami, ki so dokaj redne in, ki jih lahko pokažeš gostom. Dodajmo še čistočo punc in urejene sobe, v katerih ne ležijo uporabljeni kondomi v vsakem kotu, pa se strank kar tare.

Prostor je že izbran, celo madam sem že našel. Še malo finančne injekcije, pa se kolo zavrti. Če pa se izkaže, da so punce talentirane, kar bom morda moral sam testirat, bi lahko sčasoma zaprl pravno prakso in se posvetil poslu, ki me zares zanima in predvsem veseli!

Zaključujem z anekdoto starega prijatelja, ki mu je kurba, nekje na jugu naše prejšnje države, pred daljnimi leti na vprašanje, koliko kasira, odgovorila: ” 100 Maraka za 5 minuta, ako prije ne svršiš!”

Kaj storiš, ko izveš, da je umrl eden najbolj znanih Slovencev, ikona slovenske politike in preminule Jugoslavije? Hja, napišeš post a ne! Ne, ne smem. Kaj ne smem, kot, da sem se že kdaj prilagajal sistemu. Verjeli mi tako ali tako ne boste.

Poleg Kučana bi vsak otrok v tej deželici omenil njega, če bi ga vprašali ali lahko našteje nekaj političnih obrazov. Ljudje so ga cenili, čeprav je vsaj v zadnjem letu izgubil veliko svoje kredibilnosti z nekaj neuspelimi potezami. Predvsem svetniški sij, ki si ga je poskušal obesiti v zadnjem letu je preveč spominjal na kupovanje odpustka za bogsigavedi kakšne temne skrivnosti, ki jih je skrival v svoji dolgi politični karieri. Me pa zanima, ali bi kakšnega lačnega otroka v Darfurju sploh zanimala tale informacija!?

Meni osebno ni bil posebej pri srcu. Preveč njegovih sodelavcev sem poznal, da bi lahko spoštoval njegove besede in dejanja, ki ob ostalih informacijah nekako niso več imele toliko teže, kot bi naj. Preveč ljudi, ki so ga ščitili ali pa delali zanj, je na koncu ostalo brez njegove podpore. In roko na srce, preveč je bil dolgočasen, da bi se mi dalo dolgo poslušat njegovo suhoparnost.

Ampak kakorkoli, bil je velik politik. Človek s 100 življenji, ki je spretno skakal iz režima v režim, iz stolčka na stolček. Zdaj je skočil zadnjič. V Zagorje. Po mir, pravijo.

In preden me sedaj napadete, počakajte še nekaj dni. Konec koncev, tudi Tito je verjetno že nekaj dni počival, preden so se vaši starši začeli jokati.

Po temeljitem razmisleku sem prišel do edinega logičnega zaključka. Naši izvoljeni politiki so debili!

Slovenska politična smetana je tako zelo stara, da se že kisa. Ah kaj, se je že zdavnaj skisala! Prav tako kot možgani njihovih posamičnih udov, v nesimpatičnih podobah Ruplov, Kacinov, Jelinčičev in podobnih… In sedaj veselo širijo svoj kisel vonj, da bi pustili svoj pečat na potapljajoči se ladji. Brez skrbi fantje oz. starci, ne rabite se več trudit. Pečat je dovolj velik in smrdeč, da vas bomo vonjali še stoletja.

Rupel, kot zunanji sodelavec vseh naših nacionalnih sovražnikov in nasprotnikov( drugače si njegove funkcije oz. ravnanja ne znam obrazložiti), uspešno uničuje našo zunanjo politiko in ugled, če jo sploh lahko tako imenujemo oz., če to sploh je koncept politike. Njegov sedanji stav nasproti Srbiji in Kosovski situaciji ni prvi kiks, ki ga je storil. Tudi njegovo klanjanje pred Hrvati je že nekajkrat povzročilo bolečine v želodcu tistim, ki so dovolj stari, da lahko volijo, pa nimajo koga drugega na voljo. Imel je že kar nekaj cvetk, ampak očitno ima naša vlada Socialistični sindrom, zaradi katerega na vodilnih funkcijah ostajajo vedno isti ljudje, bez ograničenja trajanja mandata. Klinc, včasih so vsaj likvidirali kakšnega, ki je dovolj zasral.

No, potem pa mi polepša že tako Kosovsko poslabšan večer včeraj še Kacin, ki si drzne javno blebetat neumnosti kar po televiziji in to ob urah, ko ga lahko sliši še kak otrok. Namreč, le otroci, da ne bom rekel konji in bedaki bi lahko brez glavobola in potrebe po Rupurutu poslušali njegove bedaste pripombe. Očitno je imuniteta v tej državi dana v zaščito slaboumnosti, saj bi brez nje naši politiki konstantno sedeli v zaporu. Jelinčič Plemeniti bi verjetno zamudil že nekaj volitev, medtem ko bi si s zaporniškimi bratci delil tuše. Globokoglasni Kacin namreč ne pozna niti osnov pravne ureditve, za izraz primerjalno ustavno pravo pa tako ali tako ni še nikoli slišal. Najbolj žalostno pri tem pa je, da ne pozna niti dejstev o naši osamosvojitvi, saj sicer ne bi primerjal Kosovske neodvisnosti, torej nelegitimne samostojnosti avtonomne pokrajine, z neodvisnostjo in odcepitvijo republike od federacije, v katero je nekoč prav tako samovoljno vstopila. Gospod Kacin ne zastopi ne izraza suverenost, ne država.

Torej, edina rešitev, ki je na dlani, je dodatno izobraževanje naših voditeljev. Predlagam šolske centre, ki se specializirajo na diplomate. Pogoj za učiteljski kader je diploma iz defektologije, zaželjeno pa je tudi poznavanje psihiatrije in šolanja policijskih ter vojaških psov. Uvede se že preizkušen in zanesljiv sistem fizičnega kaznovanja, tako da učiteljski kader lažje prenese stresne situacije v brezupnem trudu dopovedovanja snovi tem tepcem. Šola obsega tri semestre, popravnih izpitov ni, neuspešne ocene pa se kaznujejo s smrtjo ali pa dosmrtnim delom na gradnji nove železnice.

Kakšne privatne šole, prevzgojne potrebujemo. In prvi učenci so dnevno na televiziji.

Ne bom se spuščal v detajle političnih podvigov zadnjih dni, novice si lahko prebirate v dnevnikih. Že tako ta tema ni klasična za moj blog, pravzaprav je to prvič, da se bom dotaknil nečesa, kar ni neposredno povezano z mojim osebnim življenjem ali spomini, poleg tega pa bo ta prispevek moje subjektivno mnenje na sicer globalno ter politično sceno.

Zamislite si situacijo, v kateri ste lastnik dvoetažne hiše, v kateri daste spodnjo etažo v najem neki albanski družini, ker ste dobrega srca in ste pač ugotovili, da imate dovolj prostora zase zgoraj.Po nekaj letih se podnajemniška družina razširi, dobi naraščaj in povabi v svoje prostore še bratranca ali dva. Vas ne moti, ker vam je v osnovi vseeno koliko ljudi živi v etaži.

Ko je družina že popolnoma navajena življenja v vaši hiši, pa vam nenadoma izrazi voljo do tega, da oni ne bi več plačevali najemnine, ker to ni racionalno, temveč bi etažo raje odkupili in tako dolgoročno prihranili. Vam ta ideja ni všeč, pravzaprav se vam zdi absurdna in jo nemudoma zavrnete. No, tu nekje so se vaši dobri odnosi s podnajemniki končali.

Albanska družina se je odločila in od tega ne odstopa. Napiše darilno pogodbo, in jo brez vašega podpisa odnese k notarju, še pred tem pa javno razglasi, da zahteva privolitev, sicer si bo svoje vzela s silo. Seveda bi moral “svoje” pisati z narekovaji, saj to v resnici ni njihovo in ni osnovano na nobeni pravici ali zakonu, temveč le na njihovi samovoljni odločitvi.

In sedaj, se notar in Upravna enota v vašem kraju odločujeta, kaj storiti. Zavrniti absurdno idejo, ki krši vašo temeljno pravico do lastnine, ali pa jo sprejeti in se izogniti soočenju s perečim a zelo neprijetnim problemom, ker se pač zavedata, da se je s tako neracionalnimi ljudmi mogoče zmeniti le s silo, če odločitve ne ustrezajo njihovim željam. Poleg tega, se celo sosedi še vedno sprašujejo, za katero stran potegniti, saj bi se prav tako radi izognili konfliktom.

Kako se vam zdi situacija v kateri ste se znašli?

Jebeš takšno politiko! EU se je usrala in s polnimi hlačami stoji pred odločitvijo, ki lahko pomeni precedens na podlagi katerega nobena država na svetu več ne bo imela svoje suverenosti in lastnih mej. USA zastopa lastne interese, Rusija pa se zaveda, da bi to lahko pomenilo še več težav z birokracijo med naslednjimi pokoli v Čečeniji.

Kosovo je Srbsko in ni nikdar pripadalo Albancem! Kakšna neodvisnost?! Če jim kaj ne ustreza, naj se odselijo. Saj se tako ali tako širijo po svetu s svetlobno hitrostjo.

Konec koncev, lahko v primeru, da jim bo EU priznala neodvisnost, isto pričakujemo pri nas. Glede na število priseljencev v mestu Maribor, bo Štajerska v roku leta dni po odcepitvi Kosova prav tako zahtevala neodvisnost. Jesenice bodo sledile, Slovenija pa bo čez nekaj let še ravno tako velika, da bo lahko imela od meje do meje kilometer avtoceste, na mejah pa cestninske postaje. Medtem si bo v Slovenj Gradcu lokalni burek-mož prilastil Glavno ulico in razglasil avtonomno Fast food&Zelenjava pokrajino, Šaleška ulica v Velenju pa se bo preimenovala v Mladost cesta “vozimo i na dom”.

Se šalite a ne?

No, jaz se ne, ko tukaj izjavim, da sem pripravljen Srbiji ponudit svojo pomoč v slučaju vojne in to brezplačno. Obstajajo tako meje suverenih držav, kot tudi mojega potrpljenja do nesposobnosti in zgrešenosti Evropske politike. Pa saj nič čudnega, kdo že predseduje v tem mandatu?!

Med revalorizacijo lanskega skupka moje predrznosti in nevljudnega obnašanja, ki sem jo opravljal kmalu po novem letu, je kar nekaj podvigov izstopalo iz povprečja.
Že moja vsakdanja neprilagojenost človeškim normam in očitna nagnjenost k vsesplošnemu poniževanju drugih, pri čemer bi opozoril na dejstvo, da je to popolnoma brez slabih namenov in le posledica rahle hiperaktivnosti ter tega, da se mi jebe za ves svet, je pogosto razlog za zgodbice, ki krožijo v okoliških krajih in zaradi katerih opažam, da sem v prvem kontaktu z ljudmi dosti uspešnejši ali sploh zaželjen, če se ne predstavim s svojim priimkom. Čeprav, kar se prvega kontakta tiče, pri moški populaciji tudi videz ne pomaga dosti. No, nič kaj dobrega za svoj ugled med ženskami si nisem storil z dogodkom, nekega torka pred slabe pol leta.
Kot na običajen torek, sva z D.jem preživljala večer v enem od mestnih lokalov in se mirno nacejala s pivom, kar je logična posledica osušenih ust, ki sledijo premočni zakajenosti z aromatičnimi zelišči.
Ker je še ena posledica zakajenosti lakota, sem nekje ob 21. uri začel resno tehtati svoje opcije za večerjo. In kot prvovsten primerek mačistične populacije sem prišel na idejo, ki bi mi prinesla tako hrano, kot tudi izogib kuhanju in kot posladek še žensko nežnost, da lažje prebavim blazno torturo mojega utrudljivega vsakdana.
Ena izmed gospodičen, ki sem jih spoznal v tistem kvartalu leta, je bila P. Nek vikend sem pomagal prijatelju prebeliti njeno hišo in ugotovil, da ji lahko ponudim še kakšno storitev poleg pleskarske. Zagotovo ena bolj zanimivih in zaradi tega sem se z njo družil skoraj cel mesec. Tako, dva do trikrat na teden. Pozna dvajseta, srednje visoka, fenomenalna postava in zelo simpatičen obraz. Pravzaprav ji ni manjkalo nič, težava je bila v malenkostih, ki so bile vsaj zame enostavno preveč moteče, da bi se lahko najino druženje podaljšalo še za kak mesec. Ekstremno tih in miren način govora, kar je bilo zanimivo glede na njeno siceršnjo vročekrvnost, ter nagnjenost k veri. Prevelika nagnjenost. Oprostite, ampak mene je strah, če med seksom na nočni omarici opazim figurice angelov in Marije Device.
Kakorkoli, kljub D.jevemu prepričevanju, da bi raje še malo pila, sem gospodični P. poslal sms z vprašanjem, če se lahko oglasim in, če mi lahko ponudi kaj za jest. Ker je bil odgovor pritrdilen, sem se ojačal še za eno črtico sredstev za čiščenje sinusov in se odpravil.
Prispel sem nekje ob 22.30 in kljub težki nezmožnosti za trezno razmišljanje nemudoma opazil, da nekaj ni tako kot sem si zamislil. Njeni starši doma in še bedijo.  Sledeč šok je nastopil, ko sem ugotovil, da me večerja sicer čaka, a jo je pripravila njena mama, ki skupaj s očetom čaka v jedilnici, da vidita kdo je junak, ki se tako meni nič tebi nič samozavestno povabi na obed ob poznih večernih urah. V očeh sem jima videl domneve, ki mi niso bile nič kaj všeč.

Špagete sem pogoltnil brez enega kiksa, čeprav sem oči stežka koncentriral toliko, da sem z vilico še zadel krožnik. Medtem mi je njena mama razlagala o prenovi hiše in ponudbah za material, jaz pa sem pridno kimal, ne da bi točno vedel o čem sploh govori. Momljaje sem se zahvalil in odkorakal do spalnice. Pot dosti bolj težavna, kot si lahko zamislite. Nisem potreboval niti dveh minut, da sem oblečen in, kot sem ugotovil nekje sredi noči, obut zaspal na P.jini postelji.

Ko sem se zbudil nekje ob 3 ponoči, sem se najprej slekel, se P. ustrezno zahvalil za gostoljubnost, nato pa jo previdno zaslišal, kaj se je sploh zgodilo. Povedala mi je kar sem povedal jaz vam, ter omenila še malenkosti, kot npr. očetovo rahlo začudenost, ko je ugotovil, da je tujec čudnega videza zaspal v hčerkini spalnici, medtem ko hčerka še sedi v kuhinji. Začudenost je bila še večja, ko je zaustavila njegove predloge z izjavo, da me verjetno ni pametno budit.                                                                                                               No, po tem skupku informacij sem enoglasno sklenil, da je morda primerneje, če se odpravim, poleg tega ne rad poležavam z ženskami, v katere nisem zaljubljen. Ja ja, saj sem vam rekel, da sem prasec.

Zgodbo sem zaključil z mirnim pozdravom z roko, ko je oče v kopalnem plašču ravno stopil iz kopalnice, medtem ko sem jaz korakal proti vhodnim vratom in slatki svobodi. Ne vem kdo je vse skupaj omenil javnosti. Morda D., morda P. in njeni starši. Kdorkoli že, po tem dogodku se je končalo najino druženje, za kar ji moram nekoč ob priložnosti še podati kakšno obrazložitev. Če ne drugače, ji pošljem sms s linkom do tega posta.